V zdravstvu niso vse emisije povezane z enakimi postopki. Nekateri viri imajo v primerjavi z drugimi nesorazmerno velik vpliv. Med pogosto izpostavljenimi primeri so nekateri anestetični plini in določene vrste inhalatorjev, kjer lahko že premišljena izbira pomembno prispeva k zmanjševanju emisij.

Razprava o ogljičnem odtisu zdravstva včasih zveni zelo abstraktno, vendar se v praksi pogosto pokaže v konkretnih odločitvah. Dober primer so nekateri anestetični plini in inhalatorji. Tu se jasno vidi, da lahko izbira med podobnimi možnostmi pomeni tudi zelo različen vpliv na podnebje.

To seveda ne pomeni, da bi morale okoljske zahteve prehitevati klinično presojo. V zdravstvu mora biti osnovno merilo vedno varna, učinkovita in za pacienta primerna obravnava. Kadar pa obstajajo strokovno sprejemljive alternative z nižjim vplivom, je smiselno, da jih organizacije in strokovne skupine poznajo, ocenijo in po potrebi vključijo v svojo prakso.

Pomemben del razprave so tudi inhalatorji. Tudi tukaj ni cilj poenostavljeno razvrščanje na “dobre” in “slabe” izbire, temveč premišljen pristop. Za nekatere paciente je določena rešitev primernejša od druge, zato morajo biti spremembe vedno podprte s strokovnim svetovanjem, učenjem pravilne uporabe in spremljanjem uspešnosti zdravljenja. Dobro urejena bolezen ni pomembna le za kakovost življenja pacienta, temveč lahko zmanjša tudi potrebo po dodatni porabi in s tem vpliv na okolje.

Ta tema je pomembna tudi zato, ker pokaže, da razogljičenje zdravstva ni le naloga tehničnih služb ali nabave. Del rešitev nastaja tudi v klinični praksi, v sodelovanju med zdravniki, farmacevti, medicinskimi sestrami, pacienti in vodstvom organizacije. Največji učinek imajo običajno tiste spremembe, ki so hkrati strokovno smiselne, dobro pojasnjene in organizacijsko podprte.