Ko organizacija enkrat prepozna svoje glavne vire emisij, se odpre ključno vprašanje: kje začeti? Dobra novica je, da prvi koraki ne zahtevajo vedno velikih investicij, temveč predvsem jasne prioritete, dobro organizacijo in premišljeno izbiro ukrepov.

Zdravstvene organizacije pogosto iščejo en sam velik ukrep, ki bi bistveno zmanjšal njihov ogljični odtis. V praksi pa so najbolj uspešne tiste, ki združujejo več dobro izbranih korakov. Prvi med njimi je skoraj vedno ta, da ukrepanje usmerijo tja, kjer meritve pokažejo največji vpliv. Brez tega obstaja nevarnost, da organizacija veliko energije nameni področjem z majhnim učinkom.

Ena najpomembnejših poti je nabava. Če organizacija postopoma vključuje okoljske kriterije v izbiro izdelkov, storitev, prehrane, opreme in zunanjih izvajalcev, lahko vpliva na zelo velik del svojih emisij. Drugo pomembno področje je infrastruktura: učinkovita raba energije, prenove, boljši nadzor nad porabo in načrtovanje novih naložb z vidika dolgoročne učinkovitosti.

Vse bolj pomembna postaja tudi organizacija zdravstvene oskrbe. Kadar je mogoče in strokovno utemeljeno, lahko bolje organizirani procesi, manj nepotrebnih ponovitev, manj izgub ter zmanjševanje manj koristnih praks pomenijo hkrati boljšo uporabo virov in manjši vpliv na okolje. Tudi mobilnost zaposlenih, pacientov in dobave je področje, kjer lahko organizacija s premišljenim načrtovanjem doseže opazen napredek.

Pri ukrepih je pomembno, da so realni. Organizacija ne potrebuje dolgega seznama splošnih namer, temveč kratek nabor jasnih prioritet, za katere ve, kdo jih vodi, v kakšnem roku in po katerih kazalnikih bo spremljala napredek. Prav ta prehod od merjenja k ukrepanju je odločilen, če želimo, da ogljični odtis postane uporabno orodje za dejanske spremembe.