Ko zdravstvena organizacija začne izračunavati svoj ogljični odtis, se pozornost pogosto najprej usmeri v energijo, ogrevanje in vozila. Vendar v številnih primerih največji delež emisij nastaja drugje: v kupljenih izdelkih in storitvah, zdravilih, medicinskih pripomočkih, prehrani, logistiki in drugih dejavnostih v dobavni verigi.

Obseg 3 zajema posredne emisije v vrednostni verigi. To pomeni, da vključuje emisije, ki ne nastajajo neposredno v organizaciji, a so povezane z njenim delovanjem. V zdravstvu so to pogosto kupljeni izdelki in storitve, zdravila, medicinski pripomočki, prevoz, zunanje storitve, odpadki, službena potovanja in številne druge dejavnosti.

Prav zato je obseg 3 v zdravstvu tako pomemben. Organizacija lahko veliko naredi pri učinkoviti rabi energije, toda če pri tem spregleda vplive nabave in potrošnega materiala, bo njen pogled na emisije ostal nepopoln. To velja zlasti za okolja z intenzivno porabo medicinskega materiala, farmacevtskih izdelkov in specializiranih storitev.

Dobra praksa je, da organizacija začne pragmatično. Najprej prepozna glavne skupine stroškov in področja z največjim vplivom, nato pa se usmeri v bolj podroben zajem podatkov tam, kjer je učinek največji. To pomeni, da ni treba vsega izmeriti z enako natančnostjo že na začetku. Smiselno je najprej ugotoviti, kje so največje vroče točke, in šele nato vlagati dodaten napor v bolj kakovostne podatke.

Tak pristop je zelo uporaben tudi za nabavne službe. Ko organizacija ve, kateri nakupi prispevajo največ k ogljičnemu odtisu, lahko začne v nabavne postopke postopoma vključevati okoljske kriterije, spraševati po podatkih dobaviteljev, primerjati alternative in prepoznavati izdelke ali storitve z nižjim vplivom.

Za zdravstvene organizacije je zato obseg 3 več kot le metodološka kategorija. Je praktičen okvir, ki pokaže, da trajnost ni omejena na tehnične sisteme in stavbe, temveč je tesno povezana tudi z načinom nabave, sodelovanjem z dobavitelji in vsakodnevnimi organizacijskimi odločitvami.